Uvod

Celice AML12, znana tudi pod imeni AML-12, AML 12 in Alpha Mouse Liver 12, je uveljavljena mišja celična linija hepatocitov, ki se pogosto uporablja v biomedicinskih raziskavah. Wu, Merlino in Fausto so to linijo vzpostavili leta 1994 iz jeter transgenega miša, ki je prekomerno izražal človeški transformirajoči rastni faktor alfa (TGF-α), močan mitogen hepatocitov. [1] Za razliko od primarnih hepatocitov ohranjajo celice AML12 ključne diferencirane funkcije – vključno z izražanjem peroksisomov in strukturami, podobnimi žolčnim kanalikom – skozi številne pasáže, ne da bi postale tumorogene. Ta kombinacija stabilnosti in ohranjenega fenotipa hepatocitov jih je naredila za prednostno in vitro platformo za preučevanje presnove lipidov, nealkoholne maščobne bolezni jeter, poškodb jeter, povzročenih s kemikalijami in zdravili, insulinske rezistence ter apoptoze hepatocitov. Njihov mišji izvor omogoča neposredno primerjavo s transgenimi in knockout živalskimi modeli, kar širi njihovo translacijsko uporabnost v različnih raziskovalnih kontekstih bolezni jeter.

Ključne ugotovitve

• Celice AML12 so diferencirani, netumorogeni mišji hepatociti, pridobljeni iz transgenih miši TGF-α. [1]
• Ohranijo značilnosti, specifične za hepatocite, kot so peroksizomi, strukture, podobne žolčnim kanalikom, ter visoke ravni mRNA jetrno specifičnih serumskih beljakovin, čeprav se izražanje nekaterih od njih z daljšim številom pasaziranj zmanjša. [1]
• Ta celična linija se pogosto uporablja za modeliranje nealkoholne maščobne bolezni jeter, z zdravili povzročene poškodbe jeter in motenj v presnovi lipidov.
• Celice AML12 se odzivajo na ključne jetrne signale, vključno s TGF-β, TNF, inzulinom in retinojsko kislino.
• Ker niso transformirane, so še posebej primerne za preučevanje fiziologije in toksikologije normalnih hepatocitov.
• So združljivi z adenovirno transfekcijo, antisenznimi oligonukleotidi in metodami urejanja genov na podlagi CRISPR-ja.
• Molekularna karakterizacija je pokazala skoraj tetraploidni, aneuploidni kariotip in delno dediferenciacijo, zato je treba celice AML12 dopolniti s primarnimi hepatociti ali modeli in vivo za končne točke, ki zahtevajo popolnoma zrelo delovanje hepatocitov. [18]

Kaj je AML12?

Linija AML12 je bila pridobljena iz hepatocitov 5-mesečnega samca miši (sev CD-1, linija MT42), ki je bila transgena za človeški transformirajoči rastni faktor alfa pod nadzorom promotorja cink-inducibilnega metalotioneina 1. Wu, Merlino in Fausto so linijo vzpostavili leta 1994 in jo opredelili kot spontano imortalizirano, netransformirano linijo hepatocitov. [1] Celice imajo Cellosaurusovo referenčno številko CVCL_0140 in so avtentificirane na podlagi referenčnega profila STR miši z 18 markerji. Izvirna publikacija navaja čas podvojitve 37 ur (36–48 ur po podatkih dobavitelja), transkriptomski podatki iz analiz z mikromrežami pa so javno dostopni. Iz prvotne študije sta nastali dve liniji, AML12 in AML14, ki sta bili obe vzdrževani več kot 1,5 leta in več kot 80 pasazov. Linija AML12 je ohranila svojo identiteto hepatocita in je ostala netumorigena ves čas, čeprav so se ravni mRNA za nekatere serumne proteine s pasážiranjem postopoma zniževale, vendar jih je bilo mogoče obnoviti s kultiviranjem v mediju brez seruma. AML14 pa je med podaljšanimi pasážami izgubila izražanje tako markerjev diferenciacije kot tudi mRNA transgena, pri čemer so se hepatocitne lastnosti lahko le delno obnovile. [1]

Podatki o celični kulturi AML12

Prednosti celic AML12

Glavna prednost celic AML12 je ohranjanje fenotipa diferenciranih hepatocitov tudi med dolgotrajnim gojenjem. Za razliko od mnogih linij hepatomov celice AML12 vsebujejo peroksisome in strukture, podobne žolčnim kanalikom, izražajo visoke ravni mRNA jetrno specifičnih serumskih beljakovin, vključno z albuminom, alfa-1-antitripsinom in transferinom, ter izločajo albumin. [1] Na mehkem agarju ne rastejo in pri golih miših ostajajo netumorigeni, kar potrjuje, da je do imortalizacije prišlo brez funkcionalne maligne transformacije. Ta netransformiran status je ključnega pomena za študije, ki zahtevajo fiziološko relevantno izhodiščno vedenje, kot so raziskave signalizacije insulina, presnove lipidov ali hepatotoksičnosti. Na genomski ravni pa se je kasneje izkazalo, da ta linija nosi znatne kromosomske aberacije, ki so obravnavane v poglavju Omejitve. [18]

Celice AML12 so z vidika genetske manipulacije izjemno vsestranske. Omogočajo prekomerno izražanje genov s pomočjo adenovirnih vektorjev, kar so pokazale študije podenot aktivina. [2] [3] Omogočajo tudi stabilno ekspresijo transgena, regulirano s tetraciklinom, kar omogoča indukcijske modele aktivnosti proteina X virusa hepatitisa B. [4] Poleg tega je bilo uspešno doseženo vnašanje antisenznih oligonukleotidov, zaradi česar so celice AML12 primerne za raziskave, usmerjene v RNA, [5] in uspešno so bili ustvarjeni derivati z izklopljenimi geni na podlagi CRISPR/Cas9. [21] Ker izvirajo iz miši, je mogoče eksperimentalne rezultate neposredno preveriti s podatki o transgenih miših in miših z izklopljenimi geni, kar krepi povezavo med in vitro in in vivo raziskavami.

S praktičnega vidika se celice AML12 močno odzivajo na širok spekter fizioloških dražljajev. Med dokumentiranimi odzivi so transkripcijska aktivacija z retinojsko kislino, ligandi PPARα, TGF-β, TNF in modulatorji insulinske poti. [6] [7] Zaradi te široke odzivnosti na signale je ta linija uporabna hkrati na več raziskovalnih področjih, kar zmanjšuje potrebo po menjavanju platform med različnimi eksperimentalnimi okoliščinami.

Omejitve celic AML12

Kljub svojemu razlikujočemu se fenotipu celice AML12 niso v vseh funkcionalnih vidikih enakovredne primarnim hepatocitom. V primerjalni študiji, v kateri so primerjali celice AML12, HepG2 in THLE-2 glede signalizacije insulina in ekspresije genov za hepatokine, so ugotovili, da je bila odzivnost celic AML12 na insulin motena, ko so bile celice gojene v priporočenem gojišču, vendar je postala primerljiva s celicami HepG2, ko so uporabili gojišče brez insulina. [8] Raven beljakovin insulinskega receptorja v celicah AML12 je bila podobna tisti v celicah HepG2, medtem ko so celice AML12 pokazale le nizke ali nezaznavne ravni transkriptov več glukoneogenih encimov in hepatokinov. Avtorji so ugotovili, da so se celice HepG2 glede na glukoneogenezo in izražanje hepatokinov kljub svojemu tumorigenemu izvoru zdele bližje razmeram v živem organizmu. Zato je treba pri uporabi celic AML12 za modeliranje insulinske rezistence skrbno upoštevati sestavo gojišča in koncentracijo ključnih signalnih beljakovin.

Mišji izvor celic AML12 prinaša tudi notranje, z vrsto povezane razlike v primerjavi s človeškimi hepatociti. Poteki presnove zdravil, ravnanje z lipidi in nekateri vnetni odzivi se med mišjimi in človeškimi jetrnimi celicami razlikujejo. Rezultate, pridobljene v celicah AML12, je zato treba skrbno ovrednotiti, preden jih prenesemo na človeško fiziologijo, zlasti v okviru razvoja zdravil, kjer lahko vrstno specifična aktivnost citokroma P450 zavaja ugotovitve.

Transgeni ozadje izhodiščnega živali — prekomerna ekspresija TGF-α — lahko dodatno vpliva na osnovne vzorce genske ekspresije in signalizacijo rastnih faktorjev. Študije, ki se osredotočajo na biologijo članov družine TGF, bi morale pri razlagi podatkov upoštevati ta kontekst.

Celovita citogenetska in transkriptomska karakterizacija, objavljena leta 2026, dodatno opredeljuje meje tega modela. Večbarvna FISH in večbarvno barvanje so razkrili kompleksen, skoraj tetraploidni in izrazito aneuploidni kariotip (81<4n>) s ponavljajočimi se strukturnimi preureditvami, vključno z del(X)(A3)×2, dicentričnim dic(X;17), del(17)(D1)×2 ter derivativni kromosom der(3)t(2;3), skupaj z več pridobitvami in izgubami celih kromosomov; oba Y-kromosoma sta bila izgubljena kljub moškemu poreklu linije. [18] Ko so nastala neravnovesja v številu kopij preslikali na ortologe človeških citobandov, se je 57,5–68 % prekrivalo s spremembami, ki se ponavljajoče poročajo pri človeškem hepatoceličnem karcinomu. Sekvenciranje RNA v isti študiji je potrdilo jasen program razvoja hepatocitov, vendar je dokumentiralo tudi delno dediferenciacijo: ekspresija albumina je bila zmerna, encimi sečninskega cikla in glukoneogeneze, kot so Cps1, Otc, Pck1 in G6pc so bili nizki ali odsotni, ključni citokromi za presnovo žolčnih kislin in zdravil, vključno s Cyp7a1 in družino Cyp3a, pa so bili komaj zaznavni, hkrati pa je prišlo do indukcije markerjev duktulov in progenitornih celic. Dejstvo, da je v funkcionalnem smislu netumorigeničen, torej ne pomeni, da je genomsko stabilen. Za končne točke, ki zahtevajo zrel presnovni proces ksenobiotikov, ravnanje z dušikom ali sintezo žolčnih kislin, avtorji priporočajo dopolnitev AML12 s primarnimi hepatociti, organoidi ali in vivo modeli. Študija je identificirala tudi dva sorodna klona, katerih relativni deleži se lahko spreminjajo glede na število pasaz in pogoje gojenja, kar še dodatno utemeljuje uporabo matičnih zalog z majhnim številom pasaz, omejenih časovnih okvirjev za pasaze ter redne verifikacije glede na uveljavljeni referenčni profil STR. [18]

Oglejte si celotne tehnične podatke in oddajte naročilo

Uporaba

Apoptoza in signalizacija celične smrti

Celice AML12 so se pogosto uporabljale za preučevanje apoptoze hepatocitov, ki jo sprožijo citokini in rastni faktorji. Pierce in sodelavci so dokazali, da celice AML12, podobno kot hepatociti in vivo, niso občutljive na sam TNF, vendar pride do apoptoze, ko se TNF kombinira z majhnim odmerkom aktinomicina D. [9] Njihovo delo je razkrilo, da apoptoza, ki jo v celicah AML12 sproži TNF, vključuje motnjo redoksne homeostaze, pri čemer izguba NAD(P)H in glutationa predhodi poškodbi mitohondrijev, sproščanju citokroma C in aktivaciji kaspaz. Poškodba je bila v veliki meri odvisna od vsebnosti celičnega glutationa, antioksidant alfa-lipoična kislina pa je popolnoma preprečila poškodbo mitohondrijev in apoptozo. Ti izsledki so potrdili, da so celice AML12 primeren model za preučevanje oksidativnih mehanizmov, ki so osnova za poškodbo hepatocitov, posredovano s TNF-jem.

TGF-β1 je še en ključni induktor apoptoze hepatocitov, ki je bil proučevan v tem modelu. Liao in sodelavci so pokazali, da celice AML12 po obdelavi s TGF-β1 kažejo klasične značilnosti apoptoze – kondenzacijo kromatina, razpad jedra in fragmentacijo DNK – ter da je cikloheksimid ta proces popolnoma blokiral, kar nakazuje vpletenost aktivne sinteze beljakovin v pot celične smrti. [10] Dooley in sodelavci so nato skupaj uporabili primarne izrastke hepatocitov in celice AML12 za opredelitev TGF-β-inducirane epitelno-mezenhimalne preobrazbe, pri čemer so pokazali, da je prekomerna ekspresija Smad7 v hepatocitih zmanjšala TGF-β-posredovano fibrogenezo in ščitila pred poškodbo jeter. [11]

Biologija podenot aktivina je bila opredeljena tudi v celicah AML12. Wada in sodelavci so ugotovili, da je prekomerna ekspresija podenote βC aktivina spodbujala proliferacijo in preživetje celic AML12, medtem ko je prekomerna ekspresija podenote βE zmanjšala proliferacijo in sprožila apoptozo v pogojih z nizko vsebnostjo seruma. [2] [3] Skupaj te študije poudarjajo pomen celic AML12 za razčlenitev konkurenčnih signalov, ki spodbujajo preživetje in apoptozo ter določajo usodo hepatocitov pri vnetnih in fibrotičnih boleznih jeter.

Metabolizem lipidov in signalizacija PPAR

PPARα-pot je osrednji regulator presnove lipidov v jetrih, celice AML12 pa so se izkazale za posebej koristne pri preučevanju njene modulacije s farmakološkimi sredstvi. Clemenz in sodelavci so s pomočjo celic AML12 pokazali, da telmisartan, zaviralec receptorja angiotenzina tipa 1, deluje kot delni agonist PPARα: v mišjih celicah AML12 je induciral ciljni gen PPARα, član družine acil-CoA-sintetaz z dolgimi verigami 1 (ACSL1) v mišjih celicah AML12 ter karnitin-palmitoyltransferazo 1A (CPT1A) v človeških celicah HepG2, s čimer je zagotovil molekularno podlago za klinično opazovane učinke zniževanja trigliceridov. [7] Pri miših z debelostjo, povzročeno s prehrano, je telmisartan povečal izražanje ACSL1 in CPT1A v jetrih ter znatno zmanjšal trigliceride v jetrih in serumu. Podobno so Huang in sodelavci pokazali, da je fenofibrat, ligand PPARα, povečal izražanje jetrnega receptorja za lipoproteine nizke gostote v celicah AML12 in obnovil vezavno sposobnost LDL, pri čemer so bili rezultati potrjeni in vivo. [12]

Aldozna reduktaza (AR) se je izkazala kot nepričakovani regulator aktivnosti PPARα v hepatocitih. Qiu in sodelavci so v celicah AML12 dokazali, da je prekomerna ekspresija AR močno zavirala aktivnost PPARα in zmanjšala izražanje genov za oksidacijo maščobnih kislin, pri čemer je selektivni zaviralec AR, zopolrestat, te učinke ublažil. [13] Prekomerna ekspresija AR je prav tako povečala raven fosforiliranih PPARα in ERK1/2, zaviranje aktivnosti PPARα pa se je obrnilo z zaviranjem ERK1/2 – s čimer se je pot poliolov povezala z homeostazo lipidov prek kinazo-odvisnih mehanizmov. Ti izsledki ponazarjajo, kako lahko celice AML12 razkrivajo nepričakovano medsebojno vplivanje med presnovnimi in signalnimi potmi, pomembnimi za nealkoholno maščobno bolezen jeter in diabetične zaplete v jetrih.

Nikotinamid-N-metiltransferaza (NNMT) je še en encim, ki so ga v celicah AML12 preučevali v okviru regulacije jetrnih lipidov. Zmanjšanje izražanja gena Nnmt v celicah AML12 s pomočjo RNAi je povzročilo kopičenje S-adenozil-metionina (SAM) in S-adenozil-homocisteina ter zmanjšanje 1-metilnikotinamida (MNAM), čemur je sledila zmanjšana ekspresija lipogenih genov, kot je Srebf1, ter izmerljivo zmanjšanje skupnih nevtralnih lipidov — kar povezuje eno-ogljikov metabolizem z jetrno lipogenezo. [19] Ločeno je bil beljakovina endoplazmatskega retikuluma TXNDC5 identificirana kot partner v interakciji s PRDX6 in HSPA9 v celicah AML12; pomanjkanje TXNDC5 je zmanjšalo ravni beljakovin PRDX6 in HSPA9 ter znatno zmanjšalo peroksidacijo lipidov, zmanjšalo glutation in aktivnost iPLA2. [20] Na podlagi istega modela je skvalen, vgrajen v PLGA-nanodelce, ščitil celice AML12 pred oksidativnim stresom in stresom endoplazmatskega retikuluma na način, odvisen od TXNDC5, pri čemer je bila pri koncentraciji 30 µM opazna hitra in učinkovita celična absorpcija – ugotovitve, pomembne za prihodnje terapevtske strategije za maščobno jetro. [21]

Insulinsko signaliziranje in presnovne bolezni

Celice AML12 so bile uporabljene kot in vitro orodje za preučevanje signalizacije insulina in njenih patoloških motenj. Butler in sodelavci so s celicami AML12 potrdili strategijo antisenznih oligonukleotidov, usmerjenih proti PTEN, lipidni fosfatazi, ki negativno regulira pot PI3K. Transfekcija antisenznih oligonukleotidov PTEN v celice AML12 je zmanjšala ravni PTEN mRNA in beljakovin ter povečala z insulinom stimulirano fosforilacijo Akt, kar je zagotovilo mehanistični dokaz koncepta, preden je sistemsko dajanje pri miših db/db in ob/ob normaliziralo koncentracije glukoze v krvi. [14] Ta študija je ponazorila vrednost celic AML12 kot platforme za prvo presejanje pri presnovnih posegih, usmerjenih v insulinsko rezistenco.

V primerjalni študiji so Sefried in sodelavci neposredno ocenili primernost celic AML12 za raziskave signalizacije insulina in izražanja genov hepatokinov. [8] Pri primerjavi celic AML12 s celicami HepG2 in THLE-2 so avtorji ugotovili, da je akutna odzivnost na inzulin v celicah AML12 močno odvisna od sestave gojišča ter da so celice AML12 izražale le nizke ali nezaznavne ravni več transkriptov glukoneogeneze in hepatokinov. PPARδ-odvisna genetska regulacija je bila med celicami AML12 in HepG2 primerljiva, vendar so le celice HepG2 ponovile cAMP-posredovano regulacijo jetrne glukoneogeneze. Avtorji so ugotovili, da so za te konkretne končne točke celice HepG2 kljub svojemu tumorigenemu izvoru bolj spominjale na razmere v živem organizmu – kar je ključni dejavnik pri izbiri modela za raziskave insulinske rezistence ali sladkorne bolezni tipa 2.

Tomatin je bil ocenjen glede na njegovo sposobnost izboljšanja presnove glukoze in mitohondrijskega dihanja v celicah AML12 in HepG2, ki so postale insulinsko rezistentne zaradi visokih ravni glukoze. [22] Tomatin je odvisno od odmerka povečal porabo glukoze, obnovil izražanje glukoznega transporterja Glut2 in genov, povezanih z glukoneogenezo, aktiviral fosforilacijo AMPK ter povečal izražanje PGC1α, hkrati pa izboljšal stopnjo porabe kisika, proizvodnjo ATP in proteine kompleksa mitohondrijske oksidativne fosforilacije. Tako genetsko kot farmakološko zaviranje AMPK je te koristi odpravilo, kar potrjuje osrednjo vlogo te poti in uvršča celice AML12 med koristne platforme za presejanje naravnih spojin z antidiabetičnim potencialom. Ti izsledki poudarjajo pomembnost te linije za preučevanje presnove lipidov, insulinske rezistence in mehanizmov maščobne jetrne bolezni.

Raziskave hepatoceličnega karcinoma in virusnega hepatitisa

Netransformirani status celic AML12 jih naredi idealno kontrolno ali izvorno linijo v raziskavah hepatoceličnega karcinoma (HCC). Lee in sodelavci so z inženiringom ustvarili s tetraciklinom regulirane derivate celic AML12, ki izražajo beljakovino X (pX) virusa hepatitisa B, da bi ustvarili modele pX-posredovane transformacije. [4] S primerjavo diferencirane, transformirajoče se podlinije (3pX-1) z dediferencirano, netransformirajočo se podlinijo (4pX-1) so avtorji opredelili izrazite spremembe celičnega cikla, povezane s trajno aktivacijo poti Ras-Raf-MAPK v primerjavi s potjo JNK, s čimer so pokazali, kako lahko matične celice AML12 služijo kot kontrolno ozadje za analizo onkogenega signaliziranja.

Proti rakavna sredstva rastlinskega izvora so bila ocenjena tudi v kontekstu hepatocitov z uporabo celic AML12. Choedon in sodelavci so testirali frakcije posušenega lateksa iz Calotropis procera na liniji hepatoma Huh-7, nehepatomski liniji COS-1 in netransformiranih hepatocitih AML12. Metanolni ekstrakt in njegova frakcija 8 sta v celicah Huh-7 in COS-1 povzročila obsežno celično smrt in fragmentacijo DNK, medtem ko so bile celice AML12 prizanešene; hkrati je peroralno dajanje posušenega lateksa v celoti zaščitilo transgenske miši X15-myc pred nastankom raka jeter. [15] Takšni testi selektivnosti, pri katerih se celice AML12 uporabljajo kot referenca za ne-maligne hepatocite, so pogosta strategija za identifikacijo kandidatnih spojin, ki imajo prednostno toksičnost za tumorske celice v primerjavi z normalnim jetrnim parenhimom.

Signalizacija retinoinske kisline (RA), ki je vpletena v zaviranje HCC, je bila v celoti kartirana v celicah AML12 z uporabo analize cDNA mikročipov 39.000 mišjih genov. Mamoon in sodelavci so identificirali 15 genov, katerih ekspresija se je po 3 urah zdravljenja z all-trans RA vsaj dvakratno povečala, in 3, katerih se je zmanjšala, po 24 urah pa 26 genov z povečano in 48 z zmanjšano ekspresijo. [6] V nadaljnji študiji so Ventura-Holman in sodelavci z analizo mikročipov na celicah AML12, stabilno transfektiranih z v-erbA — onkoproteinom, za katerega je znano, da ima dominantno-negativen učinek na receptorje retinojske kisline — da bi ugotovili, na katere gene, odzivne na RA, vpliva v-erbA, ter gene, ki jih v-erbA regulira na ravni bazalne transkripcije, od katerih so nekateri vpleteni v karcinogenezo. [16]

Oksidativni stres in poškodba zaradi ishemije in reperfuzije

Poškodba zaradi ishemije in reperfuzije (I/R) predstavlja velik klinični izziv pri kirurgiji jeter in presaditvi, celice AML12 pa so bile uporabljene za modeliranje osnovnih oksidativnih mehanizmov. Haga in sodelavci so pokazali, da se je v celicah AML12, izpostavljenih pogojem hipoksije in reoksigenacije, hitro razvil oksidativni stres, pri čemer je pri mnogih celicah prišlo do apoptoze. [17] Zaviranje izoforme p66 beljakovine ShcA (p66shc) z metodo RNAi je znatno zmanjšalo celični oksidativni stres in H/R-inducirano apoptozo ter zagotovilo odpornost proti vodikovemu peroksidu. Zaščita je bila posledica povečanega lovljenja ROS in ne zaviranja njihovega nastajanja: izražanje antioksidativnih beljakovin MnSOD in Ref-1 ter antiapoptotičnega Bcl-xL se je povečalo, medtem ko se je izražanje proapoptotičnega FLICE zmanjšalo, izražanje katalaze pa je ostalo nespremenjeno. Ti rezultati so p66shc opredelili kot potencialni terapevtski cilj pri poškodbi jeter zaradi ishemije in reperfuzije (I/R).

Tehnologija antisenznih oligonukleotidov je bila opisana v celicah AML12 v kontekstu celične smrti, ki jo posreduje Fas. Thonberg in sodelavci so primerjali šest fosforotioatnih oligonukleotidov, usmerjenih v Fas-mRNA v celicah AML12, in ugotovili, da so štirje znatno zmanjšali ravni mRNA, eden pa je ustvaril stabilen fragment cepitve 3′-mRNA, ki se ujemajo z antisenzno komplementarno sekvenco. [5] Ta študija je izpostavila celice AML12 kot primeren model za ocenjevanje učinkovitosti antisenznih oligonukleotidov ter za preučevanje mehanizmov razgradnje RNA, ki jo posreduje RNaza H, v jetrnih celicah.

Celovito citogenetsko in transkriptomsko profiliranje je potrdilo, da celice AML12 ohranjajo jasen program hepatocitne linije z močno ekspresijo Hnf4a, Foxa2 in Prox1, jedrskega proteina HNF4α ter odsotnostjo markerjev, ki opredeljujejo linijo jetrnih zvezdastih celic, holangiocitov in Kupfferjevih celic. [18] Isti nabor podatkov pa je razkril izrazit transkripcijski podpis, povezan s stresom in progenitorji, vključno z zelo visoko ekspresijo Spp1/osteopontina, Ccl2 in Plscr1 skupaj z markerji duktulov, kot so Krt19, Sox9, Hnf1b in Jag1. Ta poškodbi prilagojena, progenitorjem podobna izhodiščna stanja naredi AML12 praktičen model za notranji stres hepatocitov, vnetno signalizacijo in epitelijsko plastičnost, pod pogojem, da se pri interpretaciji rezultatov v študijah oksidativnega stresa in toksikoloških študijah upošteva izhodiščno stanje.

Zaključek

Celice AML12 ostajajo eden najpogosteje uporabljanih mišjih modelov hepatocitov v raziskavah jeter, saj ponujajo edinstveno ravnovesje med funkcijo diferenciranih hepatocitov in dolgoročno stabilnostjo in vitro. Linijo so leta 1994 vzpostavili Wu, Merlino in Fausto [1], od takrat pa je podpirala raziskave na področju nealkoholne maščobne bolezni jeter, poškodb jeter, povzročenih z zdravili, presnove lipidov, insulinske rezistence, apoptoze, hepatoceličnega karcinoma in poškodb zaradi ishemije in reperfuzije. Referenčna študija, ki so jo opravili Sefried in sodelavci, je opredelila meje njihove sposobnosti signalizacije insulina in pokazala, da so za glukoneogene in hepatokinske končne točke celice HepG2 morda dejansko primernejši model. [8] Nedavna citogenetska in transkriptomska profiliranja so dokumentirala skoraj tetraploidni, aneuploidni kariotip ter delno dediferenciacijo, kar govori v prid dopolnilni validaciji v primarnih hepatocitih, organoidih ali in vivo modelih, kjerkoli je potrebna popolnoma zrela funkcija hepatocitov. [18] Ob upoštevanju teh omejitev – bodisi za farmakologijo PPARα, modeliranje virusnega hepatitisa ali preučevanje oksidativnega stresa – celice AML12 zagotavljajo zanesljivo, dobro karakterizirano platformo za hipotezno usmerjeno raziskovanje biologije jeter. Če želite naročiti celice AML12 ali poizvedovati o specifikacijah, obiščite cytion.com.

Ključne publikacije

1. Wu JC, Merlino G, Fausto N (1994) Vzpostavitev in karakterizacija diferenciranih, netransformiranih celičnih linij hepatocitov, pridobljenih iz miši, transgenih za transformirajoči rastni faktor alfa. Zbornik Nacionalne akademije znanosti Združenih držav Amerike. PMID: 7904757
2. Wada W, Maeshima A, Zhang YQ (2004) Ocena funkcije betaC-podenote aktivina v gojenih hepatocitih. American Journal of Physiology. Endocrinology and Metabolism. PMID: 15039147
3. Wada W, Medina JJ, Kuwano H (2005) Primerjava delovanja beta(C) in beta(E) podenot aktivina v hepatocitih AML12. Endocrine Journal. PMID: 15863943
4. Lee S, Tarn C, Wang WH (2002) Beljakovina X virusa hepatitisa B različno uravnava potek celičnega cikla v X-transformirajočih in netransformirajočih celičnih linijah hepatocitov (AML12). The Journal of biological chemistry. PMID: 11756437
5. Thonberg H, Dahlgren C, Wahlestedt C (2004) Razgradnja Fas-mRNA, indukcijska z antisenzom, povzroči nastanek mestno specifičnega stabilnega 3'-mRNA fragmenta z eksonukleaznim cepitvijo na komplementarni sekvenci. Oligonucleotides. PMID: 15625917
6. Mamoon A, Ventura-Holman T, Maher JF (2008) Geni, ki se odzivajo na retinoinsko kislino, v mišji celični liniji hepatocitov AML 12. Gene. PMID: 18006250
7. Clemenz M, Frost N, Schupp M (2008) Regulacija genov, specifičnih za jetra, ki so tarča receptorja alfa, aktiviranega s peroksisomskim proliferatorjem, z zaviralcem receptorja angiotenzina tipa 1 telmisartanom. Diabetes. PMID: 18184928
8. Sefried S, Häring HU, Weigert C (2018) Primernost celičnih linij hepatocitov HepG2, AML12 in THLE-2 za preučevanje signalizacije insulina in ekspresije genov hepatokinov. Open biology. PMID: 30355754
9. Pierce RH, Campbell JS, Stephenson AB (2000) Motnja redoksne homeostaze pri apoptozi, ki jo inducira tumor nekrotični faktor, v mišji hepatocitni celični liniji. The American journal of pathology. PMID: 10880392
10. Liao JH, Zhou BH, Chai MQ (2001) Cikloheksimid zavira TGF-beta1-inducirano apoptozo v mišjih hepatocitih. Acta pharmacologica Sinica. PMID: 11741524
11. Dooley S, Hamzavi J, Ciuclan L (2008) Ekspresija Smad7, specifična za hepatocite, zmanjšuje TGF-beta-posredovano fibrogenezo in ščiti pred poškodbami jeter. Gastroenterologija. PMID: 18602923
12. Huang Z, Zhou X, Nicholson AC (2008) Aktivacija receptorja alfa, aktiviranega s peroksizomnim proliferatorjem (PPAR-alfa), pri miših inducira izražanje jetrnega receptorja za lipoproteine nizke gostote. British journal of pharmacology. PMID: 18852694
13. Qiu L, Wu X, Chau JF (2008) Aldozna reduktaza uravnava fosforilacijo in aktivnost jetrnega receptorja alfa, aktiviranega s peroksisomskim proliferatorjem, ter s tem vpliva na homeostazo lipidov. The Journal of biological chemistry. PMID: 18445591
14. Butler M, McKay RA, Popoff IJ (2002) Specifično zaviranje izražanja PTEN-a odpravlja hiperglikemijo pri diabetičnih miših. Diabetes. PMID: 11916922
15. Choedon T, Mathan G, Arya S (2006) Protrakavne in citotoksične lastnosti lateksa rastline Calotropis procera v transgenem mišjem modelu hepatoceličnega karcinoma. World journal of gastroenterology. PMID: 16688796
16. Ventura-Holman T, Mamoon A, Subauste JS (2008) Modulacija ekspresije genov, ki jih regulira RA, s pomočjo onkoproteina v-erbA. Gene. PMID: 18775481
17. Haga S, Terui K, Fukai M (2008) Preprečevanje poškodb hepatocitov zaradi hipoksije/reoksigenacije z ablacijo p66(shc): povečana ekspresija antioksidativnih in antiapoptotičnih proteinov. Journal of hepatology. PMID: 18191273
18. Asar DY, Kankel S, Keller DT (2026) Celovito citogenetsko in genomsko profiliranje mišje hepatocitne celične linije AML12 (Alpha Mouse Liver 12). Cells. PMID: 41827824
19. Yoda M, Mizuno R, Izumi Y (2023) Nikotinamid-N-metiltransferaza regulira presnovo lipidov prek SAM in 1-metilnikotinamida v celični liniji hepatocitov AML12. Journal of biochemistry. PMID: 37014628
20. Bidooki SH, Sánchez-Marco J, Martínez-Beamonte R (2023) Beljakovina endoplazmatskega retikuluma TXNDC5 interagira s PRDX6 in HSPA9 pri regulaciji presnove glutationa in peroksidacije lipidov v jetrni celični liniji AML12. International journal of molecular sciences. PMID: 38138960
21. Bidooki SH, Alejo T, Sánchez-Marco J (2022) Nanodelci, obogateni s skvalenom, učinkovito ščitijo jetrne celične linije AML12 pred oksidativnim stresom in stresom endoplazmatskega retikuluma na način, odvisen od TXNDC5. Antioxidants. PMID: 35326231
22. Lee YG, Kim D (2025) Tomatin izboljša presnovo glukoze in mitohondrijsko dihanje v celičnih linijah hepatocitov AML12 in HepG2, odpornih proti insulinu, prek poti, odvisne od AMP-aktivirane proteinske kinaze. Cells. PMID: 40072058