Uvod

Ta 3T6-švicarske albinske celice, znana tudi pod imeni Swiss 3T6, NIH 3T6, 3T6 in GM05862, predstavlja eno najdlje obstojnih spontano imortaliziranih linij mišjih fibroblastov v biomedicinskih raziskavah. To linijo sta leta 1963 iz razčlenjenih švicarskih mišjih zarodkov vzpostavila Todaro in Green; bila je med prvimi, ki so dokazale, da se primarne mišje zarodne celice lahko spontano imortalizirajo pod določenimi pogoji pasiranja. [1]. V naslednjih desetletjih so raziskovalci albinske celice 3T6-Swiss uporabljali v izjemno širokem spektru znanstvenih disciplin, med drugim v virologiji, pri raziskavah popravljanja DNK, presnovi nukleotidov, biologiji receptorjev in ocenjevanju biomaterialov. Hiter čas podvojitve te celične linije, njene močne rastne lastnosti in fibroblastna morfologija jo naredijo za eksperimentalno uporabno modelno linijo. Njena dobro opredeljena odzivnost na rastne faktorje in mitogene jo je prav tako uvrstila med priljubljena orodja za preučevanje signalne transdukcije in regulacije celičnega cikla v netransformiranih v primerjavi s spontano transformiranimi fibroblastnimi ozadji.

Ključne ugotovitve

• 3T6-Swiss albino je spontano imortalizirana celična linija mišjih fibroblastov, ki sta jo leta 1963 iz zarodkov švicarskih miši vzpostavila Todaro in Green.
• Ta celična linija nosi registracijsko številko Cellosaurus CVCL_0601 in se odlikuje po izjemno hitrem času podvojitve, ki znaša približno 15 ur.
• Oznaka »3T6« označuje postopek gojenja, po katerem je bila pridobljena: prenos vsakih 3 dni z inokulumom 6 × 10⁵ celic na ploščo.
• Široko se uporablja v viroloških raziskavah, zlasti pri raziskavah transkripcije, replikacije in kapsidnih beljakovin poliomavirusov.
• Ta linija predstavlja zanesljiv model za raziskovanje mehanizmov popravljanja DNK, signalizacije rastnih faktorjev in biosinteze nukleotidov.
• Celice 3T6-Swiss albino so dovzetne za intracelularno bakterijsko okužbo, zaradi česar so primerne za raziskave interakcij med gostiteljem in patogenom.
• Ta linija je bila preverjena v okviru testov biokompatibilnosti in citotoksičnosti v raziskavah na področju biomaterialov in celjenja ran.

Kaj je 3T6-Swiss albino?

Linija 3T6-Swiss albino (CVCL_0601) je bila pridobljena iz tkiva celotnih zarodkov miši Swiss albino; v bazi podatkov Cellosaurus je spol te linije naveden kot moški. Za pripravo izvornih kultur so združene 17- do 19-dnevne zarodke švicarskih miši drobno sesekli, zato se linija ne more izslediti nazaj do enega samega identificiranega darovalca. [1]. Celična linija je bila vzpostavljena po znamenitem protokolu 3T, ki sta ga razvila Todaro in Green, v okviru katerega so bile primarne celice mišjih zarodkov serijsko prenašane v fiksnih časovnih intervalih in pri fiksnih gostotah inokulacije, dokler ni prišlo do spontanega nesmrtenja. Ime tega postopka je neposredno povezano z njegovim potekom: »3T« pomeni prenos v tridnevnih intervalih, druga številka pa označuje inokulum v enotah po 10⁵ celic na ploščo. V skladu s tem je bila kultura 3T6 vzdrževana pri 6 × 10⁵ celic na ploščo, skupaj s sestrskimi linijami 3T3 (3 × 10⁵) in 3T12 (12 × 10⁵) opisano v isti študiji [1].

Kulturni pogoji, uporabljeni med vzpostavitvijo, so oblikovali končni fenotip. Medtem ko je bila linija 3T3 namerno gojena v redki kulturi in ji nikoli ni bilo dovoljeno doseči konfluence – kar je privedlo do linije, ki je izjemno občutljiva na kontaktno inhibicijo –, so linije, gojene pri višjih gostotah, postopoma izgubile kontaktno inhibicijo, oblikovale večplastne strukture in dosegle precej višje nasične gostote. [1]. Banke celic zato opisujejo linijo 3T6 kot linijo, pri kateri ne pride do zaviranja rasti zaradi stika, kar je v izrazitem nasprotju z linijo 3T3. Tako kot vse uveljavljene mišje linije v tej študiji se je tudi linija 3T6 med vzpostavitvijo spremenila iz diploidnega v heteroploidni kariotip in se ustalila v hipotetraploidnem območju; banke poročajo o nestabilnem kariotipu s temeljno linijo 78–81 kromosomov. Linija proizvaja kolagen in hialuronsko kislino ter ohranja določene značilnosti vezivnega tkiva, ki odražajo njen fibroblastni izvor. Identiteta vrste je bila potrjena z visokopretočnim sekvenciranjem, usmerjenim v gen za podenoto 1 citokroma c oksidaze (COX1), kar zagotavlja neodvisno molekularno potrditev mišjega izvora [2].

Podatki o celičnih kulturah

Prednosti celic 3T6-Swiss albino

Ena od najbolj praktičnih prednosti albinskih celic linije 3T6-Swiss je njihova hitra stopnja proliferacije. Todaro in Green sta dokumentirala, kako se je generacijski čas nastajajoče linije 3T6 po osmih zaporednih prenosih, ko je populacija postala popolnoma heteroploida, skrajšal z 29 ur na 15 ur, pri čemer so bile v isti liniji zabeležene vrednosti pod 14 urami. [1]. Banke celic zato navajajo čas podvojitve približno 15 ur. To omogoča izvajanje eksperimentalnih postopkov z visoko zmogljivostjo in skrajša čas, potreben za pridobitev zadostnega števila celic za preskuse, medtem ko vzorec rasti v obliki adhezivnega monosloja olajšuje neposredno mikroskopsko opazovanje in manipulacijo.

Druga pomembna prednost je široka eksperimentalna uporabnost albinskih celic 3T6-Swiss. Ta linija omogoča stabilno in prehodno transfekcijo z različnimi ekspresijskimi konstrukti, se uporablja za produktivno razmnoževanje poliomavirusov ter zanesljivo odziva na ekstracelularne dražljaje, kot so rastni faktorji in purinergični agonisti. Ta vsestranskost pomeni, da lahko ena sama celična linija zadovolji več eksperimentalnih potreb znotraj enega laboratorija, kar zmanjša breme vzdrževanja številnih različnih zalog celic. Poleg tega se je linija izkazala za uporabno v raznolikem spektru disciplin – od molekularne virologije do testiranja biomaterialov –, kar poudarja njeno široko uporabnost.

Omejitve celic 3T6-Swiss albino

Kot spontano imortalizirana linija, ki je med vzpostavitvijo izgubila kontaktno inhibicijo, albinske celice 3T6-Swiss dosežejo precej višje nasičene gostote kot normalni fibroblasti in pri njih ne pride do od gostote odvisne zaustavitve rasti, ki je značilna za kulture s kontaktno inhibicijo. [1]. Zato ne odražajo odzivov na kontaktno inhibicijo, ki jih opazimo pri linijah, kot je 3T3, kar je lahko ključnega pomena pri načrtovanju poskusov, namenjenih ponazoritvi fiziologije normalnega tkiva. Raziskovalci, ki preučujejo zaviranje tumorjev, nadzor rasti, odvisen od pritrditve, ali normalne odzive pri celjenju ran, morajo biti previdni pri interpretaciji rezultatov te linije. Kariotip predstavlja sorodno omejitev: linija 3T6 je heteroploida in ne diploida, z nestabilnim kromosomskim kompletom v hipotetraploidnem območju, zato ni primerna osnova za delo, ki zahteva euploidni genom.

Dodatna omejitev je povezana z mišjo, embrionalno in fibroblastno naravo modela. Ugotovitve, pridobljene v albinskih celicah 3T6-Swiss, morda niso neposredno prenosljive na biologijo človeških celic ali na diferencirane celične tipe. Kot pri vseh neprekinjenih celičnih linijah lahko genomski drift ob dolgotrajnem številu pasazov povzroči fenotipsko spremenljivost. Zato se priporoča redno preverjanje pristnosti za potrditev identitete vrste in odkrivanje morebitnih primerov navzkrižne kontaminacije skozi čas. Upoštevajte, da profiliranje kratkih tandemskih ponovitev (STR), ki je zlati standard za človeške linije, v tem primeru ni uporabno; za nečloveške celične linije je uveljavljen pristop DNA-bar kodiranje gena COX1, linija 3T6 pa je bila avtentificirana prav s to metodo [2].

Oglejte si celotne tehnične podatke in oddajte naročilo

Uporaba

Virologija in ekspresija virusnih genov

Švicarske albinske celice 3T6 že več desetletij služijo kot produktiven gostiteljski sistem za raziskave poliomavirusov. Hyde-DeRuyscher in Carmichael sta z uporabo celic NIH 3T6 izvedla podrobne jedrske run-on teste in analizirala časovno regulacijo ekspresije genov poliomavirusa med produktivno okužbo [3]. Njihovo delo je pokazalo, da prehod poliomavirusa iz zgodnje v pozno fazo ni bil reguliran na ravni začetka transkripcije. Namesto tega je bil prehod povezan s spremembami v predelavi RNA, kar je bistveno vplivalo na razumevanje regulacije virusnih genov v mišjih fibroblastih.

Rhee in Carmichael sta izkoristila sistem okužbe z NIH 3T6 za preučevanje učinkovitosti translacije poznih mRNA poliomavirusa. Celice sta sookužila z dvema virusnima sevoma, ki sta se razlikovala le v svojih 5'-nekodirajočih zaporedjih poznih vodilnih eksonov, ter izolirala polisome v poznih fazah okužbe [4]. Njihovi poskusi profiliranja polisomov so pokazali, da zaporedje poznega vodilnega eksona ni vplivalo na učinkovitost translacije, kar je prineslo pomemben vpogled v mehanizem izkoriščanja virusne mRNA.

V dopolnilni študiji so Chang in sodelavci z uporabo dveh konvergentnih strategij identificirali signal za lokalizacijo v jedru (NLS) v C-terminalnem območju manjšega kapsidnega proteina VP2 poliomavirusa [5]. Pri genetskem »subtraktivnem« pristopu so v celice COS-7 transfektirali konstrukte VP2 v polni dolžini in skrajšane, kar je pokazalo, da je odstranitev ostankov Glu307–Leu318 omejila VP2 na citoplazmo. Biokemični »aditivni« pristop je temeljil na celicah NIH 3T6: sintetični peptid, ki ustreza tej sekvenci, je bil križno povezan z govejim serumskim albuminom in imunoglobulinom G, označen s fluorescenco in mikroinjektiran v citoplazmo celic 3T6, kjer sta se oba konjugata kopičila v jedru, medtem ko se nekonjugirani nosilni proteini niso. Primernost celic 3T6 za citoplazmatsko mikroinjekcijo je bila tako ključna za določitev NLS.

Popravljanje DNK in signalizacija rastnih faktorjev

Celice 3T6-Swiss albino se široko uporabljajo za preučevanje popravljanja prelomov verig DNK, ki jih povzroča ionizirajoče sevanje, ter vloge rastnih faktorjev pri uravnavanju tega procesa. Bildin, Seregina in Zhestyanikov so preučevali kinetiko popravljanja enoverižnih prelomov (SSB) in dvoverižnih prelomov (DSB) v celicah Swiss 3T6, izpostavljenih ionizirajočemu sevanju v odmerkih 5–10 Gy [6]. Za kvantifikacijo prelomov verig so uporabili nevtralno in alkalno elucijo ter centrifugiranje na alkalnem saharoznem gradientu. Njihove ugotovitve so pokazale, da je pomanjkanje seruma močno zmanjšalo hitrosti popravljanja, medtem ko jih je ponovna stimulacija z epidermalnim rastnim faktorjem (EGF) in inzulinom delno obnovila, s čimer so ugotovili neposredno povezavo med mitogenim signaliziranjem in zmožnostjo popravljanja poškodb DNK.

Nadaljnja študija, ki so jo opravili Bil'din, Seregina in Zhestianikov, je to delo razširila z opredelitvijo specifičnih DNK-polimeraz, vpletenih v popravljanje SSB, povzročenih s sevanjem, v proliferativnih, mirovnih in z mitogeni stimuliranih celicah Swiss 3T6 [7]. Z uporabo afidikolina, specifičnega zaviralca DNA-polimeraz alfa in delta, ter 2',3'-dideksoitimidin-5'-trifosfata za zaviranje DNA-polimeraze beta so ugotovili, da je bilo popravljanje SSB bolj občutljivo na afidikolin ne glede na stanje proliferacije. Afidikolin je zaviral obnovo DNK približno trikrat močneje v mirujočih in z mitogeni stimuliranih celicah kot v aktivno proliferativnih celicah, kar kaže na polimerazo, občutljivo na afidikolin – najverjetneje DNK-polimerazo alfa – kot korak, ki omejuje popravilo v mirujočih celicah.

Na področju metabolizma nukleotidov so Tatibana in sodelavci proučevali zgodnjo mitogeno stimulacijo metabolnega toka prek fosforibozil pirofosfata (PRPP) v nukleotide [8]. Delali so predvsem s švicarskimi celicami 3T3 in pokazali, da sta EGF in inzulin pretok skozi PRPP povečala približno dvakrat ter da je bil za odziv potreben vnos zunanjega magnezija. Mirujoče švicarske celice 3T6 so bile preučene skupaj s človeškimi fetalnimi fibroblasti in so pokazale primerljivo stimulacijo sinteze nukleotidov ob izpostavljenosti serumu, s čimer so se celice 3T6 neposredno uvrstile v eksperimentalno serijo ter ponazorile, kako se de novo biosinteza purinov in pirimidinov aktivira kot zgodnji odziv na mitogeno stimulacijo.

Regulacija celičnega cikla in diferenciacija

V prelomni študiji sta Kleuser in Adam neposredno primerjala celice Swiss 3T3 in 3T6, da bi raziskala razmerje med vsebnostjo ribosomske RNK, velikostjo celic in vstopom v celični cikel [9]. Njihove ugotovitve so razkrile temeljno biološko razliko med tema dvema linijama: celice 3T3 so za ponovni vstop v celični cikel potrebovale pragovno raven vsebnosti celične rRNA, medtem ko so celice 3T6 začele replikacijo DNA brez znatnega povečanja rRNA. To razliko so razlagali kot dokaz, da je transformacija linije 3T6 vključevala ločitev od kontrolne točke velikosti, ki običajno uravnava vstop v celični cikel, kar je omogočilo vpogled v mehanizem transformiranega fenotipa te linije.

Thayer in sodelavci so dokazali, da transfekcija gena za miogeno determinacijo MyoD1 aktivira izražanje endogenega gena MyoD1, kar kaže na pozitivno avtoregulacijo [10]. Glavni eksperimentalni sistem je bila linija 10T1/2, vendar je bil učinek na endogeno mRNA MyoD1 ponovljen v švicarskih celicah 3T6 – zlasti v edini dodatni liniji med več preizkušenimi linijami fibroblastov in adipoblastov, v kateri je bil ta učinek opazovan. Ta specifičnost naredi linijo 3T6 za informativno permisivno ozadje za študije miogene konverzije. Ista raziskava je pokazala, da MyoD1 in miogenin sodelujeta v pozitivni avtoregulacijski zanki, kar predstavlja mehanistični prispevek k razumevanju miogene usmeritve, objavljen v reviji Cell.

Chin in Liem sta uporabila celice Swiss 3T6, vzporedno z mišjimi celicami L ^tk−, kot stabilnega gostitelja za transfekcijo, da bi proučila izražanje proteinov nevrofilamentov podgan NF-L in NF-M v ne-nevronskem celičnem kontekstu [11]. cDNA-ji nevrofilamentov so bili aktivirani s promotorji virusov SV40 in Rousovega sarkoma, medtem ko je zgodnji promotor SV40 aktiviral selekcijski marker neomicin. Z obema konstruktoma, NF-L in NF-M, so izolirali klone, odporne na G418, vendar so lahko vzpostavili le klone, ki so izražali imunofluorescenčno zaznavni NF-M; imunoelektronska mikroskopija je pokazala, da se NF-M kolokalizira z vimentinom na istih vmesnih filamentih. Ločeno so Gonzalez in sodelavci uporabili mišje fibroblaste Swiss 3T6 za karakterizacijo dveh različnih signalnih poti, posredovanih z ATP-receptorji, ki uravnavata iztok kalcija in permeabilizacijo plazemske membrane, ter dokazali selektivno desenzibilizacijo med potmi, kar je skladno z obstojem več purinoceptorjev v teh celicah [12].

Interakcije med gostiteljem in patogenom

Albinske celice 3T6-Swiss so se izkazale kot produktiven in vitro model za preučevanje intracelularnih bakterijskih patogenov, zlasti Spiroplasma eriocheiris. Hou in sodelavci so dokazali, da lahko S. eriocheiris prodre v celice 3T6, tvori vključevalna telesa in povzroča vakuolizacijo, kar so vizualizirali z imunofluorescenco in transmisijsko elektronsko mikroskopijo [13]. Pretočna citometrija in testi MTT so potrdili, da je okužba povzročila apoptozo in znatno zmanjšala celično vitalnost. Infekciozne bakterije so bile zaznavne že eno uro po okužbi, njihovo število pa se je do 12. ure strmo povečalo. Primerjalna analiza izražanja mRNA in mikroRNA v okuženih celicah 3T6 je po šestih urah identificirala 619 diferencialno izraženih transkriptov in 22 diferencialno izraženih miRNA, ki so se zbrala na poteh fokalne adhezije in signalnih poteh MAPK.

Molekularni mehanizmi te interakcije so bili podrobneje raziskani v istem celičnem modelu. Hou in sodelavci so na zunanji membrani S. eriocheiris identificirali adhezinsko podobno beljakovino (ALP) in pokazali, da je ta potrebna za okužbo celic 3T6-Swiss albino [14]. Presejanje z dvohibridnim sistemom kvasovk, metoda »far-western blotting« in poskusi kolokalizacije so potrdili, da se ALP veže na EGF-domeno mišjega proteina fibulina-7 ter da rekombinantni ALP zavira aktivnost poti EGFR v celicah 3T6 prek konkurence z EGF – to je izjemen primer bakterijskega površinskega proteina, ki izkorišča os rastnega faktorja gostitelja. V dopolnilni študiji so Zhu in sodelavci karakterizirali lizofosfolipazo S. eriocheiris, pri čemer so opozorili na sposobnost organizma, da prodre v mišje celice 3T6 in v njih preživi, ter z nevtralizacijo protiteles pokazali, da encim prispeva k virulenci v zgodnji fazi okužbe [15]. Te študije skupaj potrjujejo, da so albinske celice 3T6-Swiss ponovljiv model sesalcev za raziskave okužb s Spiroplasma.

Ocena biomaterialov in uporaba v biosenzorjih

Močna rast in fibroblastne lastnosti celic 3T6-Swiss albino so jih naredile za uporaben model za ocenjevanje biokompatibilnosti novih biomaterialov. Rathinavel in sodelavci so ocenili elektrospun kompozitne nanookvire, sestavljene iz mezoporoznega silicijevega dioksida (SBA-15), polikaprolaktona in kurkumina, za uporabo pri celjenju ran [16]. Migracijo, proliferacijo in biokompatibilnost celic so ocenili v celicah Swiss 3T6 s pomočjo testov celične adhezije ter testov živih/mrtvih celic, kar je dopolnilo protibakterijsko testiranje in model rane pri podganah in vivo. Študija je poudarila praktično uporabnost celic 3T6-Swiss albino kot platforme za presejanje kandidatov za biomateriale za celjenje ran.

Poleg testiranja materialov so bile celice 3T6-Swiss albino uporabljene tudi v raziskavah biosenzorjev na celični osnovi. Nicolini in sodelavci so uporabili silicijev potenciometrični izmenični biosenzor (PAB) – konfiguracijo svetlobno naslovljivega, na pH občutljivega pretvornika – za spremljanje hitrosti ekstracelularne zakisanosti v realnem času kot pokazatelja toksičnosti zdravila [17]. Poleg primarnih hepatocitov podgan in celic hepatoma HepG2, obdelanih z mitoksantronom, so avtorji zabeležili spremembe v hitrosti zakisanja mišjih fibroblastov 3T6 po zdravljenju z antimetabolitom DNA citarabinom (Ara-C) ter primerjali odčitke senzorja z rezultati konvencionalne optične mikroskopije, testom z nevtralno rdečo in testom s tripan modro. Ta linija je bila za te poskuse zelo primerna zaradi svoje predvidljive presnovne aktivnosti in enostavnosti gojenja na senzorskih substratih. Skupaj te aplikacije kažejo, da celice 3T6-Swiss albino zasedajo koristno nišo v translacijskih raziskavah, ki povezujejo celično biologijo in znanost o materialih.

Zaključek

Albinske celice 3T6-Swiss (CVCL_0601) predstavljajo izjemno vsestransko in zgodovinsko pomembno linijo mišjih fibroblastov. Linijo sta prvotno vzpostavila Todaro in Green leta 1963 iz zarodkov švicarskih miši v okviru tridnevnega režima prenosa z gostoto 6 × 10⁵ celic na ploščo; o njej je nastala obsežna literatura, ki zajema virologijo, popravljanje DNK, biologijo celičnega cikla, miogeno diferenciacijo, signalizacijo receptorjev, interakcije med gostiteljem in patogenom ter ocenjevanje biomaterialov. Njen hiter čas podvojitve, dovzetnost za produktivno virusno okužbo ter odzivnost na rastne faktorje in mitogene jo naredijo za obvladljiv in eksperimentalno prilagodljiv modelni sistem. Ne glede na to, ali je cilj preučevanje transkripcije poliomavirusa, raziskovanje popravljanja z radiacijo povzročenih prelomov verig DNK, ki ga regulira EGF, ocenjevanje biokompatibilnosti novih nosilcev za celjenje ran ali ocenjevanje intracelularne bakterijske patogeneze, albinske celice 3T6-Swiss ponujajo dobro validirano in ponovljivo eksperimentalno platformo. Raziskovalci, ki želijo to celično linijo vključiti v svoje programe, lahko pregledajo celotne specifikacije izdelka ali naročijo celice 3T6-Swiss albino neposredno na spletni strani cytion.com.

Ključne publikacije

1. Todaro GJ, Green H (1963) Kvantitativne študije rasti celic mišjih zarodkov v kulturi in njihovega razvoja v uveljavljene linije. The Journal of Cell Biology. PMID: 13985244
2. Lung O, Candlish R, Nebroski M, et al. (2021) Sekvenciranje z visoko zmogljivostjo za avtentifikacijo vrst in odkrivanje kontaminacije pri 63 celičnih linijah. Scientific Reports. PMID: 34737324
3. Hyde-DeRuyscher R, Carmichael GG (1988) Preklop med zgodnjim in poznim genom poliomavirusa ni reguliran na ravni začetka transkripcije in je povezan s spremembami v obdelavi RNA. Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America. PMID: 2848251
4. Rhee E, Carmichael GG (1989) Učinkovitost translacije molekul pozne mRNA poliomavirusa, ki se razlikujejo v zaporedjih svojih 5'-nekodirajočih poznih vodilnih eksonov. Journal of Virology. PMID: 2535746
5. Chang D, Haynes JI 2nd, Brady JN, Consigli RA (1992) Identifikacija sekvence za lokalizacijo v jedru v kapsidnem beljakovinskem VP2 poliomavirusa. Virology. PMID: 1333132
6. Bildin VN, Seregina TB, Zhestyanikov VD (1990) Vpliv epidermalnega rastnega faktorja (EGF) in insulina na kinetiko popravljanja poškodb DNK, povzročenih z obsevanjem. Acta Biologica Hungarica. PMID: 2094129
7. Bil'din VN, Seregina TB, Zhestianikov VD (1992) Regulacija procesa popravljanja DNK v celicah sesalcev. IV. Vloga DNA-polimeraz pri regulaciji popravljanja enoverižnih prelomov DNA, ki jih povzroča ionizirajoče sevanje, s pomočjo epidermalnega rastnega faktorja v mišjih celicah Swiss 3T6. Tsitologiia (v ruščini; angleški povzetek). PMID: 1295156
8. Tatibana M, Ishijima S, Kita K, et al. (1989) Zgodnja mitogena stimulacija presnovnega toka prek fosforibozil pirofosfata v nukleotide v mišjih celicah Swiss 3T3 in potreba po zunanjem magneziju za odziv. Advances in Enzyme Regulation. PMID: 2483026
9. Kleuser B, Adam G (1985) Medsebojna povezanost med vsebnostjo celičnega rRNA in regulacijo celičnega cikla normalnih in transformiranih mišjih celičnih linij. Cell Biology International Reports. PMID: 3905022
10. Thayer MJ, Tapscott SJ, Davis RL, Wright WE, Lassar AB, Weintraub H (1989) Pozitivna avtoregulacija gena za miogeno determinacijo MyoD1. Cell. PMID: 2546677
11. Chin SS, Liem RK (1989) Ekspresija nevrofilamentnih proteinov NF-L in NF-M podgan v transfektiranih ne-nevronskih celicah. European Journal of Cell Biology. PMID: 2516804
12. Gonzalez FA, Bonapace E, Belzer I, Friedberg I, Heppel LA (1989) V mišjih fibroblastih Swiss 3T6 je mogoče razlikovati dva različna receptorja za ATP na podlagi njune desenzibilizacije. Biochemical and Biophysical Research Communications. PMID: 2818584
13. Hou L, Gu W, Zhu H, et al. (2017) Spiroplasma eriocheiris inducira apoptozo mišjih albinskih celic 3T6-Swiss, ki je povezana z mehanizmom okužbe. Molecular Immunology. PMID: 28889064
14. Hou L, Liu Y, Gao Q, et al. (2017) Beljakovina, podobna adhezinu (ALP) Spiroplasma eriocheiris, interagira z beljakovinami z domeno epidermalnega rastnega faktorja (EGF), da olajša okužbo. Frontiers in Cellular and Infection Microbiology. PMID: 28184355
15. Zhu H, Liu P, Du J, et al. (2017) Identifikacija lizofosfolipaznega proteina iz Spiroplasma eriocheiris in preverjanje njegove funkcije. Mikrobiologija (Reading). PMID: 27926815
16. Rathinavel S, Korrapati PS, Kalaiselvi P, Dharmalingam S (2021) Nano vlakna iz PCL/kurkumina z vgrajenim mezoporoznim silicijevim dioksidom za uporabo pri celjenju ran. European Journal of Pharmaceutical Sciences. PMID: 34571179
17. Nicolini C, Lanzi M, Accossato P, et al. (1995) Biosenzor na osnovi silicija za testiranje toksičnosti v realnem času v normalnih jetrnih celicah v primerjavi z rakavimi jetrnimi celicami. Biosenzorji in bioelektronika. PMID: 7576440